četrtek, 12. marec 2009

Nekaj fotk !!!





Tole je že moja druga objava dons, ampak mi je dolgčas... :) Te slike sem slikala julija 2007 v Argentini (tam je ob tistem času zima, je faajn pihal, še posebej na plaži...)

Andrej Rozman Roza - URŠKA

Res hudo je, če prelep
si za ta povprečen svet.

Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.
Vse se plete, vse se zvija,
vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se imajo strašno radi.

V celem mestu eno samo
bitje zgleda kot bolano.
To je Urška lepotica,
ki prav kislega je lica.

Bolj ko gleda te ljudi,
bolj je jasno, da ga ni
tipa, ki bi bil dost lep,
da bi šla se z njim vrtet.
In ko opolnoči
vse še kar brez nje se vrti,
grabit jo začne obup,
kar zasliši čuden hrup
vse glasneje in vse bliže,
da prevpije mile viže,
ko iz temnega obzorja
vstane bleda luč motorja.

Luč počasi, kot da išče,
tava tja, kjer je plesišče,
spremlja pa jo takšen zvok,
da vse pade godcem z rok,
saj rohni in ropota,
kot iz drugega sveta,
dokler končno ne ustavi
se ob Urškini postavi.

Urško, ko ob njej parkira,
kar potrese od nemira.
Hrup pa utihne, luč se utrne
in iz silhuete črne
vstane tip visok, koščen,
lep kot kakšen maneken.
Ko pa še čelado sname,
zdi se, da je iz reklame.

Urška srepo bulji vanj,
kot bi bil pred njo ekran,
tip pa reče: "Živijo mala,
a bi z mano zaplesala?"
In ker godba kar molči,
tipček jezno zakriči:
"Kva je bend, a bo že kej?!
Eno hitro zaigrej!"

"Končno mene vreden tip,"
dahne Urška in čez hip
vsa v ljubezni zagori,
da ji plamen iz oči
švigne s tako energijo,
da prisotni onemijo,
češ kako je to mogoče,
da ni tipu v ksiht nič vroče.

Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo,
in dim se vije iz kitar,
da se zdi, da je požar,
ko se lepi par teles
zapodi v divji ples.

Urška se v ekstazi meče,
da si skoraj zlomi pleče,
tip pa tudi ni od muh,
krepek je, čeprav je suh,
in obvlada rokenrol,
Urško gor, dol, naokol
suče, Bog ga nima rad,
kot najboljši akrobat.

In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Tákrat reče Urška zala:
"Strašno dobro sva plesala,
Skoraj več ne čutim nog,
daj zapelji me en krog."

Tipček najprej hladno pljune
velik kos žvečilne gume,
ter zakurbla, stisne plin,
Urška, ki sedi za njim,
pa ljubeče se oklene
hladne, črne in koščene
soplesalčeve postave
in že planeta v daljave.

Že popoldan se razve,
da, kjer most čez Savo gre,
neurejene so bankine
in asfaltne izbokline
ter pretirana hitrost,
bili vzrok, da je zgrešil most.
Zvlekli so motor iz reke,
a od niju niti obleke.

sreda, 11. marec 2009

Čudež življenja


Torej, meni se sicer pogosto zgodi, da sem slabe volje in čist na tleh. Takrat se gledam v ogledalo kakšnih par minut in si rečem: "Kako si krasna! Poglej: Tvoje prekrasne oči narejene za to, da lahko gledaš, tvoj prekrasni nos, da lahko dihaš, tvoje prekrasne roke, da lahko prijemaš in tvoje prekrasne noge, da lahko hodiš."
Ali se kdaj vprašate, koliko naključji je bilo potrebnih, da smo zdaj kjer smo? Da smo to kar smo? Da je moralo raznesti zvezdo, da je nastalo Sonce? Da smo ravno dovolj oddaljeni od Sonca in ravno prav blizu, da so nastala morja? Da se je v morju začelo življenje? Da se je kasneje morje umaknil in so alge ostale na suhem in postale kopenske rastline? Da so nastale živali, ki so se počasi spremenile v kopenske in se vedno večale in večale? Da so dinozavri morali izumreti, da so jih nasledili sesalci? Da smo se razvijali in postali Homo sapiens sapiensi? In navsezadnje, da sta se dve majhni celici srečali in da smo se rodili zdravi? In da smo še vedno zdravi?
Še posebej mi je dal misliti dogodek, ki se je zgodil med tem vikendom. Moj sosed in soseda, oba stara 19 let sta pričakovala otroka. Vse je bilo v redu, dokler je ni začelo nekaj zelo boleti. Odpeljali so jo v Ljubljano kjer je rodila. Fantek ima otečeno glavico, zdravniki so na začetku rekli, da bo umrl. Zdaj vemo, da se mu v možganih nabira neke vrste tekočina in da mu bodo pod kožo speljali cevko iz glave do želodca, in to bo imel celo življenje.
Zaradi takih dogodkov se vprašam, kaj je navsezadnje vredno? In ko si ljudje vsak dan, dan za dnem uničujemo svoje življenje, svoje telo z alkoholom, ki nam uničuje možganske celice čisto vsem starim in mladim, vsak požirek nam uniči organ zaradi katerga smo ljudje najrazvitejša žival na planetu Zemlja. Uničujemo se s kajenjem, s tem, da v svoja popolna pljuča, s katerimi lahko dihamo vnašamo dim in z njim nikotin, ki nam prinaša zadovoljstvo za kratek čas, nikakor ne za večno. Hej, vse je tako minljivo. Jutri smo lahko vsi mrtvi. Ali pa tudi ne, v stotih letih pa gotovo bomo. Šli bomo, in če bomo srečkoti, bo za nami ostal spomin. Poskrbimo, da bo ta spomin poln dobrih dejanj, ki smo jih naredili in da smo položili košček sestavljanki Za boljši svet, s katero bomo morda pomagali vsem ljudem, ki pridejo za nami in da jim bomo dokazali, da je možno boriti se za dobro. Naj bodo vaša srca vedno polna LJUBEZNI.

torek, 10. marec 2009

Kralj Canute na obali

Dolgo tega je Anglji vladal kralj Canute. Tako kot mnogi voditelji in oblastniki je bil tudi on obkrožen z ljudmi, ki so ga vselej hvalili. Laskanje se je začelo vsakič, ko je vstopil v prostor.
"Vi ste najplemenitejši mož, kar jih je kdaj živelo," je rekel nekdo.
"O kralj, nikoli več ne bo nikogar tako mogočnega, kot ste vi," je vztrajal drugi.
"Vaše veličanstvo, ničesar ni, česar ne bi mogli storiti," se je nasmehnil nekdo.
"Veliki Canute, vi vladate vsem," je zapel drugi. "Nihče na svetu si vam ne drzne ugovarjati."

Kralj je bil razsoden mož in se je naveličal poslušati tako smešno govorjenje.
Nekega dne se je sprehajal ob obali in njegovi uradniki in dvorjani so bili z njim in ga hvalili kot običajno. Canute se je odločil, da jih bo nečesa naučil.
"Vi torej pravite, da sem najimenitnejši mož na svetu?" jih je vprašal.
"O, kralj," so vzkliknili, "še nikoli ni bilo nikogar, ki bi bil tako mogočen kot vi, in nikoli več ne bo nikogar, ki bi bil tako imeniten!"
"In vi pravite, da me ubogajo vsa bitja?" je vprašal Canute.
"Vsekakor!" so rekli. "Svet se klanja pred vami in vam izkazuje čast."
"Razumem," je odvrnil kralj. "Če je tako, mi prinesite stol in šli bomo dol k vodi."
"Takoj vaše veličanstvo!"

Pehali so se, da bi prenesli njegov stol čez peščine. "Prinesite ga bliže k morju," je zaklical Canute. "Čisto sem ga postavite, prav na rob vode." Sedel je in preučeval ocean pred seboj.
"Opažam, da prihaja plima. Ali mislite, da se bo ustavila, če tako zaukažem?"
Njegovi uradniki so se zbegali, a si niso upali reči ne. "Ukažite, o, veliki kralj, pa vas bo ubogala," mu je zagotovil eden od njih.

"Zelo dobro. Morje," je vzkliknil Canute, "ukazujem ti, da se ne približuješ več! Valovi, nehajte valoviti! Bučeči valovi, nehajte se zganjati! Da si ne drznete dotakniti mojih stopal!"
Počakal je trenutek, v tišini, in na pesek se je prikotalil majhen val in skočil na njegova stopala.
"Kako si drzneš!" je zavpil Canute. "Ocean, pri priči se obrni nazaj! Ukazal sem ti, da se mi umakneš, in zdaj moraš ubogati! Umakni se!"
V odgovor pa je priplaval drug val in se zavrtinčil okoli kraljevih stopal. Prihajala je plima, tako kot vedno. Voda se je vedno bolj dvigovala. Dvignila se je do kraljevega stola in zmočila ne le kraljeva stopala, ampak tudi obleko. Njegovi uradniki so vznemirjeni stali okoli njega in se spraševali, ali se mu je zmešalo.

"No, prijatelji moji," je rekel Canute, "kaže, da nisem tako mogočen, kot bi radi, da bi verjel, da sem. Morda se boste zdaj spomnili, da je samo en kralj vsemogočen, in to ta, ki vlada morju in drži ocean v svoji dlani. Predlagam vam, da svojo hvalo prihranite zanj."
Kraljevi uradniki in dvorjani so sklonili glave in videti so bili prav smešni. Nekateri pravijo, da si je Canute kmalu zatem snel krono in si je ni nikoli več nadel na glavo.

Canute II., ki je vladal v enajstem stoletju, je bil prvi danski kralj Anglije.
V tej zgodbi zna obvladati svoj ponos.