Čudež življenja

Torej, meni se sicer pogosto zgodi, da sem slabe volje in čist na tleh. Takrat se gledam v ogledalo kakšnih par minut in si rečem: "Kako si krasna! Poglej: Tvoje prekrasne oči narejene za to, da lahko gledaš, tvoj prekrasni nos, da lahko dihaš, tvoje prekrasne roke, da lahko prijemaš in tvoje prekrasne noge, da lahko hodiš."
Ali se kdaj vprašate, koliko naključji je bilo potrebnih, da smo zdaj kjer smo? Da smo to kar smo? Da je moralo raznesti zvezdo, da je nastalo Sonce? Da smo ravno dovolj oddaljeni od Sonca in ravno prav blizu, da so nastala morja? Da se je v morju začelo življenje? Da se je kasneje morje umaknil in so alge ostale na suhem in postale kopenske rastline? Da so nastale živali, ki so se počasi spremenile v kopenske in se vedno večale in večale? Da so dinozavri morali izumreti, da so jih nasledili sesalci? Da smo se razvijali in postali Homo sapiens sapiensi? In navsezadnje, da sta se dve majhni celici srečali in da smo se rodili zdravi? In da smo še vedno zdravi?
Še posebej mi je dal misliti dogodek, ki se je zgodil med tem vikendom. Moj sosed in soseda, oba stara 19 let sta pričakovala otroka. Vse je bilo v redu, dokler je ni začelo nekaj zelo boleti. Odpeljali so jo v Ljubljano kjer je rodila. Fantek ima otečeno glavico, zdravniki so na začetku rekli, da bo umrl. Zdaj vemo, da se mu v možganih nabira neke vrste tekočina in da mu bodo pod kožo speljali cevko iz glave do želodca, in to bo imel celo življenje.
Zaradi takih dogodkov se vprašam, kaj je navsezadnje vredno? In ko si ljudje vsak dan, dan za dnem uničujemo svoje življenje, svoje telo z alkoholom, ki nam uničuje možganske celice čisto vsem starim in mladim, vsak požirek nam uniči organ zaradi katerga smo ljudje najrazvitejša žival na planetu Zemlja. Uničujemo se s kajenjem, s tem, da v svoja popolna pljuča, s katerimi lahko dihamo vnašamo dim in z njim nikotin, ki nam prinaša zadovoljstvo za kratek čas, nikakor ne za večno. Hej, vse je tako minljivo. Jutri smo lahko vsi mrtvi. Ali pa tudi ne, v stotih letih pa gotovo bomo. Šli bomo, in če bomo srečkoti, bo za nami ostal spomin. Poskrbimo, da bo ta spomin poln dobrih dejanj, ki smo jih naredili in da smo položili košček sestavljanki Za boljši svet, s katero bomo morda pomagali vsem ljudem, ki pridejo za nami in da jim bomo dokazali, da je možno boriti se za dobro. Naj bodo vaša srca vedno polna LJUBEZNI.