Preveč, preveč, preveč....

A vas tut kdaj prime, da bi se preprosto ulegel na posteljo in rekel: "Ne da se mi več!" No, to se men zdej dogaja... Stvar je taka: Jutr, se pravi v torek, imam geografsko tekmovanje in nimam pojma. V četrtek imam tekmovanje za prvo pomoč in tut nimam pojma. V petek pišem matematiko in fiziko (fizko ker me ni blo, k so drugi pisal) in nimam pojma. In vse to se moram naučit! Obup. Mal me histerija prime... Najrajš bi šla do učiteljice in ji rekla, da pač ne bom šla. Pa sej v bistvu ni tak problem, da se morem naučit, ampak v tem, da ti taka tekmovanja vzamejo celo popoldne in se potem v mojem primeru, ne moreš učit matematke in fizke. In jst sm totalen butelj, ko se gre za matematko in fizko. Mal sm se mogla izpovedat. No, upajte da preživim... xD

Pasaré por este mundo...

Pasaré por este mundo una sola vez,
si hay alguna palabra amable,
que yo pueda pronuncíar,
alguna noble accíon
que yo pueda realizar,
díga yo esta palabra,
haga yo esa accíon AHORA,
pues no pasaré mas poraqui.



Jutr napišm še prevod. Pile, kej razumš?

Včeraj in jutri?

Učeri je biu po moje eden naj naj nevemkaj dnevou v mojem življenju...
Ko sm se kot usak dan ob šestih zbudila in šla u šolo nisem vedla, da se bom vrnila nazaj šele čez 14 ur...
No ja, ob petih smo mel prvo srečanje birmanskih skupin in jaz sem animatorka in sem zelo srečna ker imam v svoji skupini enega najbolj predrznih tamalih kar jih poznam (sedmar). Po prvih pou ure, ko sm si jst že mal pulila lase, so se zmisnl, da bojo zaljubljenci (!!! to jim seveda zdaj ni več ušeč in morm jst zato it jutr 1 uro prej k maši, da se preimenujemo.) Pol, nekje ob pol sedmih smo 3 navdušene kitaristke tolkle po kitarah, odzadaj so pa nekako ne tako navdušeni birmanci pel svetel plamen, darujem ti ljubezen, na križ si šel...itd.
Dejansko ne vem, kako lahko v 20 min skupaj sestaveš eno igrco, ampak če mi je to ratal dobim medaljo... ampak mislm da se bomo jutr pr maši totalno osramotil xD
Pol smo pa mi animatoriji še eno uro čepel v kuhnji pr župniku in jedel piškote ter zvedel par precej zanimivih stvari, katera najbolj zanimiva je pomoje ta, da gremo mogoče med poletjem v Švico in najbolj žalostna ta, da verjetno ne bomo šli nikol skupaj u Gardland, ker je župnik pač previsok, v Gardalandu je pa omejitev 190 cm za nekatere atrakcije, (župnik meri mislm neki čez 2m.)
Okol osmih smo pa začel že usi tako očitno zehat, da smo šli, nekateri s kepo u želodcih, ker so se nabasal čipsa (jst na srečo ne, ker ne bi mogla spat) in zvenom Kreslina v ušesih, ki ga je posebej za nas igrala Mateja.

No vse žrtve se splačajo, če bodo na koncu birmanci to kar morajo biti birmanci... Sicer pa večina tako in tako ne ve, kaj prejmejo ob birmi, verjetno mislijo da kolo ali kaj podobnega. Vendar, upanje umre nazadnje, upam da bo vsaj par takih, ki bodo kaj dobili v duhovnem smislu, ne samo v materialnem. Upam na najboljše!

POZOR!!! Huda knjiga!

KRALJ TATOV

Zgodba se dogaja v skritih ulicah Benetk, kjer v starem zapuščenem kinu živijo otroci, ki so pobegnili od doma, ali pa jih doma niso marali. Skupaj so srečni in se počutijo varne. Za hrano in obleko pa skrbi Kralj tatov, 13-letni fant, za katerega nihče ne ve, kje živi. Kmalu pa dobi Kralj tatov zanimvo ponudbo. Conte mu naroči, naj nekaj ukrade. Med tem pa je dvema fantoma na sledi detektiv Victor, ki ga je najela zlobna teta Hester...


Prebrala sem jo že kkšnih 4x... Meni je všeč, polna je nepričakovanih zapletov in skrivnosti... Priporočam!

Med ljudmi

Pravijo, da me ljudmi je hladno.
Včasih se moraš toplo obleči.

Pravijo, da med ljudmi je temno.
Včasih moraš žarke najti.

Pravijo, da med ljudmi je težko.
Si že poskusil leteti?

In ko hodiš po mrzlih cestah brez poti,
videl boš, da jih ne moreš deliti.

Ni črnih, rdečih, belih, rumenih.
Vsako pot moraš izbrati.

Med ljudmi.

Pravijo, da med ljudmi je celo brezno.
Včasih se moraš objeti.

Pravijo, da med ljudmi je tiho.
Včasih moraš pesmi peti.

Pravijo, med ljudmi je neprebojno steklo.
Včasih moraš ovire podreti.

In ko letiš nad mesti,
videl boš izbire, ne trudi se jih soditi.

Ni neumnih, grdih, praznih.
Naučil se jih boš spoštovati.

Ni nam vseeno, kajne?

OTROCI NA SVETU

211 mio otrok, ki delajo
180 mio otrok sužnjev
150 mio podhranjenih otrok
120 mio otrok ne obiskuje šole
100 mladostnikov živi na cesti
50 mio novorojenih ni vpisanih v register 2000
6 mio otrok, ranjenih v vojni
2 mio otrok, ubitih v vojnah 90-ih let
1.200.000 vpletenih v trgovino z otroki
300.000 otrok, vključenih v vojsko


Vsak ta otrok od milijonov naštetih ima čustva. Čuti, vidi in sliši, lahko joka in se smeje. Vsak lahko trpi ali pa je vesel. Vsak je ČLOVEK in je na svet prišel ne glede ali je bel, črn, pohabljen, zdrav, bolan, velik ali majhen. Bi bil rad eden od njih?

Štiri milijarde ljudi ( to je več kot polovica celotnega svetovnega prebivalstva) ima na dan en dolar ali še manj. 20% ljudi poseduje 80% vsega bogastva.

Ali je tukaj vse v redu? Ne reci: "Jaz pač ne morem narediti ničersar." Vsak lahko naredi malenkost, sicer pa je velika stvar, če samo narišeš nasmeh na obraz enemu od teh otrok.
Spremeni se, spremeni nekaj, naredi nekaj, da boš polepšal življenje drugega. Ne želi s tem polepšati tudi svoje življenje. Ljubi in ljubljen boš, daj in ti bo povrnjeno.

Nekaj fotk !!!

Tole je že moja druga objava dons, ampak mi je dolgčas... :) Te slike sem slikala julija 2007 v Argentini (tam je ob tistem času zima, je faajn pihal, še posebej na plaži...)

Andrej Rozman Roza - URŠKA

Res hudo je, če prelep
si za ta povprečen svet.

Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.
Vse se plete, vse se zvija,
vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se imajo strašno radi.

V celem mestu eno samo
bitje zgleda kot bolano.
To je Urška lepotica,
ki prav kislega je lica.

Bolj ko gleda te ljudi,
bolj je jasno, da ga ni
tipa, ki bi bil dost lep,
da bi šla se z njim vrtet.
In ko opolnoči
vse še kar brez nje se vrti,
grabit jo začne obup,
kar zasliši čuden hrup
vse glasneje in vse bliže,
da prevpije mile viže,
ko iz temnega obzorja
vstane bleda luč motorja.

Luč počasi, kot da išče,
tava tja, kjer je plesišče,
spremlja pa jo takšen zvok,
da vse pade godcem z rok,
saj rohni in ropota,
kot iz drugega sveta,
dokler končno ne ustavi
se ob Urškini postavi.

Urško, ko ob njej parkira,
kar potrese od nemira.
Hrup pa utihne, luč se utrne
in iz silhuete črne
vstane tip visok, koščen,
lep kot kakšen maneken.
Ko pa še čelado sname,
zdi se, da je iz reklame.

Urška srepo bulji vanj,
kot bi bil pred njo ekran,
tip pa reče: "Živijo mala,
a bi z mano zaplesala?"
In ker godba kar molči,
tipček jezno zakriči:
"Kva je bend, a bo že kej?!
Eno hitro zaigrej!"

"Končno mene vreden tip,"
dahne Urška in čez hip
vsa v ljubezni zagori,
da ji plamen iz oči
švigne s tako energijo,
da prisotni onemijo,
češ kako je to mogoče,
da ni tipu v ksiht nič vroče.

Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo,
in dim se vije iz kitar,
da se zdi, da je požar,
ko se lepi par teles
zapodi v divji ples.

Urška se v ekstazi meče,
da si skoraj zlomi pleče,
tip pa tudi ni od muh,
krepek je, čeprav je suh,
in obvlada rokenrol,
Urško gor, dol, naokol
suče, Bog ga nima rad,
kot najboljši akrobat.

In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Tákrat reče Urška zala:
"Strašno dobro sva plesala,
Skoraj več ne čutim nog,
daj zapelji me en krog."

Tipček najprej hladno pljune
velik kos žvečilne gume,
ter zakurbla, stisne plin,
Urška, ki sedi za njim,
pa ljubeče se oklene
hladne, črne in koščene
soplesalčeve postave
in že planeta v daljave.

Že popoldan se razve,
da, kjer most čez Savo gre,
neurejene so bankine
in asfaltne izbokline
ter pretirana hitrost,
bili vzrok, da je zgrešil most.
Zvlekli so motor iz reke,
a od niju niti obleke.

Čudež življenja

Torej, meni se sicer pogosto zgodi, da sem slabe volje in čist na tleh. Takrat se gledam v ogledalo kakšnih par minut in si rečem: "Kako si krasna! Poglej: Tvoje prekrasne oči narejene za to, da lahko gledaš, tvoj prekrasni nos, da lahko dihaš, tvoje prekrasne roke, da lahko prijemaš in tvoje prekrasne noge, da lahko hodiš."
Ali se kdaj vprašate, koliko naključji je bilo potrebnih, da smo zdaj kjer smo? Da smo to kar smo? Da je moralo raznesti zvezdo, da je nastalo Sonce? Da smo ravno dovolj oddaljeni od Sonca in ravno prav blizu, da so nastala morja? Da se je v morju začelo življenje? Da se je kasneje morje umaknil in so alge ostale na suhem in postale kopenske rastline? Da so nastale živali, ki so se počasi spremenile v kopenske in se vedno večale in večale? Da so dinozavri morali izumreti, da so jih nasledili sesalci? Da smo se razvijali in postali Homo sapiens sapiensi? In navsezadnje, da sta se dve majhni celici srečali in da smo se rodili zdravi? In da smo še vedno zdravi?
Še posebej mi je dal misliti dogodek, ki se je zgodil med tem vikendom. Moj sosed in soseda, oba stara 19 let sta pričakovala otroka. Vse je bilo v redu, dokler je ni začelo nekaj zelo boleti. Odpeljali so jo v Ljubljano kjer je rodila. Fantek ima otečeno glavico, zdravniki so na začetku rekli, da bo umrl. Zdaj vemo, da se mu v možganih nabira neke vrste tekočina in da mu bodo pod kožo speljali cevko iz glave do želodca, in to bo imel celo življenje.
Zaradi takih dogodkov se vprašam, kaj je navsezadnje vredno? In ko si ljudje vsak dan, dan za dnem uničujemo svoje življenje, svoje telo z alkoholom, ki nam uničuje možganske celice čisto vsem starim in mladim, vsak požirek nam uniči organ zaradi katerga smo ljudje najrazvitejša žival na planetu Zemlja. Uničujemo se s kajenjem, s tem, da v svoja popolna pljuča, s katerimi lahko dihamo vnašamo dim in z njim nikotin, ki nam prinaša zadovoljstvo za kratek čas, nikakor ne za večno. Hej, vse je tako minljivo. Jutri smo lahko vsi mrtvi. Ali pa tudi ne, v stotih letih pa gotovo bomo. Šli bomo, in če bomo srečkoti, bo za nami ostal spomin. Poskrbimo, da bo ta spomin poln dobrih dejanj, ki smo jih naredili in da smo položili košček sestavljanki Za boljši svet, s katero bomo morda pomagali vsem ljudem, ki pridejo za nami in da jim bomo dokazali, da je možno boriti se za dobro. Naj bodo vaša srca vedno polna LJUBEZNI.

Kralj Canute na obali

Dolgo tega je Anglji vladal kralj Canute. Tako kot mnogi voditelji in oblastniki je bil tudi on obkrožen z ljudmi, ki so ga vselej hvalili. Laskanje se je začelo vsakič, ko je vstopil v prostor.
"Vi ste najplemenitejši mož, kar jih je kdaj živelo," je rekel nekdo.
"O kralj, nikoli več ne bo nikogar tako mogočnega, kot ste vi," je vztrajal drugi.
"Vaše veličanstvo, ničesar ni, česar ne bi mogli storiti," se je nasmehnil nekdo.
"Veliki Canute, vi vladate vsem," je zapel drugi. "Nihče na svetu si vam ne drzne ugovarjati."

Kralj je bil razsoden mož in se je naveličal poslušati tako smešno govorjenje.
Nekega dne se je sprehajal ob obali in njegovi uradniki in dvorjani so bili z njim in ga hvalili kot običajno. Canute se je odločil, da jih bo nečesa naučil.
"Vi torej pravite, da sem najimenitnejši mož na svetu?" jih je vprašal.
"O, kralj," so vzkliknili, "še nikoli ni bilo nikogar, ki bi bil tako mogočen kot vi, in nikoli več ne bo nikogar, ki bi bil tako imeniten!"
"In vi pravite, da me ubogajo vsa bitja?" je vprašal Canute.
"Vsekakor!" so rekli. "Svet se klanja pred vami in vam izkazuje čast."
"Razumem," je odvrnil kralj. "Če je tako, mi prinesite stol in šli bomo dol k vodi."
"Takoj vaše veličanstvo!"

Pehali so se, da bi prenesli njegov stol čez peščine. "Prinesite ga bliže k morju," je zaklical Canute. "Čisto sem ga postavite, prav na rob vode." Sedel je in preučeval ocean pred seboj.
"Opažam, da prihaja plima. Ali mislite, da se bo ustavila, če tako zaukažem?"
Njegovi uradniki so se zbegali, a si niso upali reči ne. "Ukažite, o, veliki kralj, pa vas bo ubogala," mu je zagotovil eden od njih.

"Zelo dobro. Morje," je vzkliknil Canute, "ukazujem ti, da se ne približuješ več! Valovi, nehajte valoviti! Bučeči valovi, nehajte se zganjati! Da si ne drznete dotakniti mojih stopal!"
Počakal je trenutek, v tišini, in na pesek se je prikotalil majhen val in skočil na njegova stopala.
"Kako si drzneš!" je zavpil Canute. "Ocean, pri priči se obrni nazaj! Ukazal sem ti, da se mi umakneš, in zdaj moraš ubogati! Umakni se!"
V odgovor pa je priplaval drug val in se zavrtinčil okoli kraljevih stopal. Prihajala je plima, tako kot vedno. Voda se je vedno bolj dvigovala. Dvignila se je do kraljevega stola in zmočila ne le kraljeva stopala, ampak tudi obleko. Njegovi uradniki so vznemirjeni stali okoli njega in se spraševali, ali se mu je zmešalo.

"No, prijatelji moji," je rekel Canute, "kaže, da nisem tako mogočen, kot bi radi, da bi verjel, da sem. Morda se boste zdaj spomnili, da je samo en kralj vsemogočen, in to ta, ki vlada morju in drži ocean v svoji dlani. Predlagam vam, da svojo hvalo prihranite zanj."
Kraljevi uradniki in dvorjani so sklonili glave in videti so bili prav smešni. Nekateri pravijo, da si je Canute kmalu zatem snel krono in si je ni nikoli več nadel na glavo.

Canute II., ki je vladal v enajstem stoletju, je bil prvi danski kralj Anglije.
V tej zgodbi zna obvladati svoj ponos.